Mlin na veter

Čaj v Maroku ne pomeni samo sredstva za potešitev žeje. Pravzaprav žeje zaradi intenzivnosti okusa sploh ne poteši, vendar predstavlja pitje čaja pomemben obred druženja, prav tako pa tudi prijetno osveži. Ravno zato je Maroko tudi en največjih uvoznikov čaja na svetu.

Kljub temu, da je originalen način priprave tega čaja dokaj zamuden (maročani pustijo vodo vreti precej časa, kar je glede na kakovost njihove vode nujno) in je takšen čaj kalorična bomba, si ga lahko sami veliko enostavneje pripravite doma kot osvežilen napitek - in predvsem - z veliko manj sladkorja (maročani naj bi uporabili 5 čajnih žličk sladkorja za vsako žlico čaja, oziroma kakšne 3 kocke sladkorja na kozarec).

Vse kar potrebujete je

• voda
• zeleni čaj (v lističih, prahu ali filter vrečki)
• malo sladkorja in
• par vejic sveže mete.

Vodo segrevajte do vrelišča. Ko zavre, odstavite in dajte namakat zeleni čaj. Medtem v skodelico ali kozarec postavite meto, ki ste jo prej dodobra oprali, ter dodajte poljubno količino sladkorja, nato pa to prelijte z zelenim čajem (precejenim). Če imate zeleni čaj v filter vrečki, lahko vse skupaj hkrati prelijete, vendar ne pozabite odstraniti filter vrečke po 3h minutah. Meto lahko pustite v skodelici tudi med pitjem.

V Maroku sicer dobite v kozarcu natlačen cel šop metinih vejic, ki včasih že onemogočajo samo pitje, ampak doma bo zadostovala tudi manjša količina.

0%

0%

Belgija slovi po marsičem, vendar se najbrž vsi strinjamo, da ima najslajši sloves njihova čokolada, za katero mnogi trdijo, da je celo boljša od švicarske.

V Bruslju so čokoladnice na vsakem vogalu. Čokolada se pretaka v potokih, se kopiči na policah in izginja v želodčkih lakotnikov.

Najbolj običajna cena čokoladnih bonbonov je med 7 in 12 € za 250 gramski paketek sladkega greha. Cene so seveda čisto po bruseljsko nesramno visoke, vendar je nakup poplačan že ob prvem grižljaju. Čokolada se v ustih kar stopi, brbončice pa preplavijo nesramno dobre mešanice okusov.

V nekaterih čokoladnicah si lahko sami sestavite svoj paket čokolatinov, ki ga želite kupiti. Kot kaže slika zgoraj, si najprej izberete velikost škatle (100 g, 250 g,…), nato pa vam prodajalec škatlo nafila s čokolatini, ki si jih sami izberete.

Če pa se vam mudi ali ste bolj lene sorte, si lahko izberete kakšnega izmed že pripravljenih paketov (na sliki zgoraj). Če hočete nekoliko privarčevati pri nakupu čokolade, se odpravite nekoliko izven strogega historičnega centra Bruslja (glavni trg). Midva sva pri lulajočem dečku (o tem prihodnjič) dobila pripravljene paketke po 250 g za 7 €. In čokolatini so bili odlični.

Več informacij o belgijski čokoladi tukaj.

vso fotke (c) Insomniac

p.s.: fotke so neobdelane, naravnost iz fotoaparata. Insomniacu se opravičujem za mojo malomarnost. 

0%

0%

Ne vem, al me kdo zafrkava. Najprej so (decembra, ko sem nazadnje razvijala fotografije) podražili razvijanje fotografij. Danes pa tole presenečenje:

Resno, nekdo jih hoče par okol kepe dobit. Človek končno najde studio, kjer ti slike razvijejo zadovoljivo dobro glede na ceno, ki jo plačaš, zdaj pa naj zopet okoli drugega razvijalca iščem?

In še opazka, danes je 07.05. O prenovljeni trgovini ne duha ne sluha.

Ma ko vas…

0%

0%

Načeloma sem proti organiziranemu dopustovanju. Ne maram cijazenja v skupini, kjer male kokice zvesto sledijo mami koklji cik cak po nepoznanih krajih. Ob samostojnem obisku Maroka in Portugalske sem se nalezla neizmerne svobode, ki jo je omejevalo le malo faktorjev, vsekakor pa ne minute namenjene ogledu.

Kljub temu sva se z Insomniacom tokrat bila primorana odločiti za organizirano obliko potovanja. Odločitev v zadnji minuti in prvomajski prazniki so naju prisilili, da sva se po pomoč zatekla v agencijo. Kljub resnim pomislekom zaradi vremenske napovedi, sva zadela v polno.

Krajše potovanje po Nizozemski in Belgiji je prineslo samo en krajši naliv in obilo sonca. Popolno vreme za pohajkovanje. Pa tudi naliv je imel svoje prednosti: veliko manj ljudi in krasne fotografije tulipanov, polnih dežnih kapljic.

Za začetek samo par slik (vse (c) Insomniac, jaz sem fotoaparat kar pospravila in raje samo snemala in uživala v razgledih).

Polja tulipanov ne obstajajo samo na razglednicah. Na Nizozemskem so stalnica. To polje je sicer bilo slikano kar iz avtobusa.

Tulipani. V parku Keukenhof je na ogled kar 7 milijonov raznih čebulnic.

Obala Severnega morja v kraju Scheveningen, nizozemskem obmorskem letovišču.

Coffeeshop, samo en od mnogih v Amsterdamu. Vstop dovoljen samo polnoletnim osebam. Tu sicer ne strežejo alkohola, zato pa lahko čisto legalno kupite marihuano in njene izvedbe (joint, special cake ipd).

Hiše v Amsterdamu so precej vegaste. Zaradi močvirnate podlage, na kateri so zgrajene, se številne zgradbe pogrezajo.

Razvpita rdeča četrt.

Ta slika pa samo zato, ker držim besedo. Slikano v muzejski vasici Zaanse Schans, kjer so na ogled še coklarna, sirarna in drugi muzeji. In seveda številni mlini na veter.

Kot že rečeno, vse fotografije (c) Insomniac.

0%

0%

Odinštalirati programe (in brisanje vseh datotek) z računalnika, ki ga želimo prodati, je verjetno še bolj mukotrpno kot na novo inštalirati vse programe.

In sanjalo se mi ni, da imam sem imela toliko programov.

0%

0%

Za 2 osebi:

• 20 dag testenin (špageti niso preveč primerni, ker potrebujejo veliko omake, poizkusite peresnike, svedre, metuljčke ali kakšno bolj drobno vrsto)
• 2 mali konzervi tunine
• 2 ali 3 jajca (odvisno od lakote)
• malo olja
• sol
• sir po želji

V osoljeni vodi skuhamo testenine. Medtem v lončku stepemo jajca, jih solimo in zlijemo v vročo ponev, ki smo jo namastili s kančkom olja (lahko iz konzerve). Jajca vmešamo in jih dobro popečemo. Nato jim dodamo tunini konzervi in dobro premešamo. Kuhane testenine odcedimo, jih zmešamo z jajčno in tunino zmesjo in še vroče postrežemo, po želji z naribanim sirom.

Kosilo v 15 minutah.

100%

0%

Pri 17. letih sem, mesec dni preden sem sploh držala izpit za avto v rokah, bila že ponosna lastnica mojega prvega avtomobila. Avto, vijolična fiestica, me je čakal v garaži, saj ga voziti nisem smela. Vsake toliko me je brat zapeljal z njim na ceste, ker res nisem zdržala, da bi ga samo gledala.

Kupila sem ga, 5 let starega s približno 50 tisoč kilometri, brez udobja klima naprave ali daljinskega zaklepanja. Stal me je 700 jurjev, daljnega leta 2001. Bil je pravi študentski avto. Najprej sem, še preden sem ga lahko vozila, vrgla ven stari kasetnik in kupila bleščeč cd-predvajalnik. Potem sem menjala gume in seveda dokupila lita platišča. Pa dodala živo rumene prevleke za sedeže z ujemajočimi preprogrami (črna z rumeno obrobo). Potem sem pridobila vozniško dovoljenje in se še isti dan sama podala na ceste. Jaz, neumnica, zelenec, ki sem mislila, da zdaj pa vse obvladam. Avto mi je iz garaže moral peljati tata, saj sama nisem znala vzvratne vožnje.

Takoj sem ugotovila, da voznika ne naredi noben kos papirja, ampak samo izkušnje. In le-te sem si pridno nabirala z vožnjami na žure, plese, zabave, v šolo, kasneje pa na faks na Obalo. Skupaj sva s fiesto premlele preko 35.000 kilometrov, še kakšnega pa sem naredila z drugimi - večjimi - družinskimi avtomobili. Potem sem dobila delo v bližini doma. Preblizu za avto. In avto je obtičal, vedno pogosteje. Leto dni sem zbirala pogum, da se od njega poslovim. Trikrat sem že dala oglas na avto.net, pa ga vsakič v roku pol ure tudi odstranila. 2 leti nazaj, aprila, sem ga končno prodala. Zanj sem prejela 415 jurjev. Avto je bil star 10 let in imel 86 tisoč kilometrov. Pustila sem vso opremo, ki sem jo med uporabo dokupila.

Od takrat sem brez. Občasno zlorabljam družinsko floto, vendar ugotavljam, da avto potrebujem vedno pogosteje, čez par mesecev pa ga bom najbrž nujno potrebovala, zato bo treba v nakup novega štirikolesnika. Ker se nakupi pri meni odvijajo bodisi strašansko počasi ali bliskovito hitro - pri čemer velja, dražja kot je dobrina, manj časa rabim za odločitev -, sem se raje že začela ozirati naokoli. Všeč so mi 4 avtomobili, cene pa so katastrofalne: Mazda 3 (3-4 leta star, pod 75.000 km: med 10 in 13 tisoč €), Toyota Corolla (3 leta star, pod 75 tisoč km: okoli 12 tisoč €) in Opel Astra (3 leta star, pod 75 tisoč km: okoli 10 tisoč €). Več kot 2,5 mio bivših tolarjev za rabljen avtomobil srednjega razreda, za katerega niti ne veš, ali je z njim vse v redu, ali pa bo neprestano pri avtomehaniku.

In potem je tu še Kia Cee’d. Nov, z vso opremo, brez kilometrov, akcijska cena: nekaj manj kot 13.000 €. Za nepopisan list, s 7-letno garancijo in vsemi doseženimi zvezdicami na testu varnosti. Šala ali ugodna priložnost, ki jo ne gre izpustiti?

Vseeno je to cena, ki si jo brez pomoči lizinga ne morem privoščiti. Vendar sem za zanesljiv in varen avto, ki bo hkrati dovolj velik za nakupovalne dneve, migracije, službene poti, počitnice in kolesarske izlete pripravljena tudi seči v žep, če le vem, da ne bom razočarana.

In kaj pravijo testi? Tale obeta zelo veliko. Skupna ocena 4,5 / 5 bi prepričala še celo mene, čeprav gre tukaj za 1,6 diesel motor, sama pa bi bila zadovoljna tudi z 1,4. Slab prizvok ob omembi znamke Kia je sicer še vedno - morda neutemeljno - zasidran, saj bi mogoče bolj zaupala kakšni nemški ali japonski mrcini.

Po izgledu mi je avto zelo všečen. Tudi na cesti sem ga že opazila in najprej mislila, da vidim Corollo, ki je - poleg Mazde - moj favorit. Dizajn je vsekakor po mojem okusu, tudi opremljenost avtomobila obeta veliko udobja.

Odločila sem se za testno vožnjo. Za take denarje nočem mačka v žaklju in hočem avto preizkusiti preden se odločim za nakup. Časa pred nakupom imam še par mesecev, tako da nameravam tržišče dodobra raziskati in mogoče najdem kakšno še boljšo rešitev (nadaljevanje pa zagotovo sledi tudi na blogu).

ps: Insomniac, preskoči

100%

0%

BISKVIT

• 5 jajc
• 160 g sladkorja
• 1 zavitek vanilin sladkorja
• 120 g moke
• 30 g kakava v prahu
• 60 g jedilnega škroba
• 2 žlički pecilnega praška

KREMA IN OKRAS

• 500 g jagod
• 6 listov želatine
• 80 ml črnega vina (teran)
• 160 g sladkorja
• 360 g jogurta
• 700 ml smetane

PRIPRAVA

Pečico segrejte na 170 stopinj. Rumenjake stepite s 4 žlicami mlačne vode in jim počasi dodajajte sladkor in vanilin sladkor. Posebej stepite beljake v trd sneg.

Moko, kakav, škrob in pecilni prašek zmešajte, presejte na jajčno zmes in premešajte. Na koncu vmešajte še sneg iz beljakov.

Pekač za torto (premer 26 cm) obložite s peki papirjem, napolnite s testom in pecite 35 minut. Biskvit pustite, da se ohladi.

Jagode operite in očistite. 150 g jagod pretlačite, preostale pa razpolovite po dolžini. Želatino namočite v hladni vodi. Segrejte črno vino in sladkor, v njem raztopite ožeto želatino ter vmešajte jagodni pire in jogurt (želatine nikar ne topite v jagodnem pireju, saj se vam lahko pojavijo nezaželene grudice). 500 ml smetane čvrsto stepite.

Biskvit dvakrat vodoravno prerežite. Dno biskvita obdajte s tortnim obročem, ga obilno namočite z vodo in ga na tanko namažite s smetano. Preostalo smetano vmešajte v kremo. Jagodne polovice naložite na smetano in jih pokrijte s polovico kreme.

Nanjo položite drug oblat, ga namočite z vodo, namažite s kremo in pokrijte s tretjim oblatom, ki ga ravno tako namočite in premažite s preostalo kremo. Torto za 4 ure postavite v hladilnik.

200 ml smetane čvrsto stepite z utrjevalcem za smetano. Obroč zelo previdno odstranite in torto prevlecite s smetano. Okrasite jo s kakavom, čokoladnim prelivom, smetano, jagodami in z zdrobljenimi pistacijami.

Če niste prepričani, ali bi vam posamezna kombinacija okusov ustrezala, jo prej preizkusite. Vzamite npr. malce stepene smetane in jagodnega pireja in povrh polijte s črnim vinom, premešajte in poskusite. Črno vino obogati okus jagod, vendar ga lahko tudi izpustite, če vam okus ne ustreza. Ravno tako lahko pistacije kot okras izpustite, če vam ne ustrezajo. Poizkusite skupaj pistacijo in jagodo, da preverite, ali vam okus ustreza. Sama sem bila do vina in pistacij skeptična, dokler jih nisem preizkusila, v končnem izdelku torte pa vse skupaj izpade zelo zelo okusno. Pomembno je, da torte ne preveč sladkate in da jo obilno namočite (sama sem verjetno porabila okoli pol litra vode).

0%

0%

Za palačinke (mere so približne, naredite jih po občutku - da bo masa gladko tekoča, vendar ne preveč):

• 2 jajci
• nekaj žlic moke
• 0,5 l mleka
• ščepec soli in sladkorja
• olje za pečenje

Za nadev:

• 10 jagod
• 1 banana
• 1 dcl smetane za stepanje
• žlica sladkorja

Jajca dobro stepite s soljo in sladkorjem. Postopoma dodajate izmenično moko in mleko ter vse skupaj dobro stepajte, da preprečite nastanek grudic. Zmes pripravite tako, da bo dovolj tekoča, vendar ne preveč. Pustite počivati pol ure.

Če opazite, da je po počitku zmes pregosta, jo zredčite z mlekom ali radensko (tudi pivo je ok).

Palačinke specite s poljubno količino olja, velja pa pravilo, manj je več.

Jagode očistite, odstranite peclje in operite. Banano olupite in narežite na koščke. Jagode in banano v posodi pretlačite, dodajte žlico sladkorja.

Posebej trdo stepite smetano.

Palačinke poljubno napolnite in pohrustajte. Ne pozabite polizati še krožnik do čistega.

Dober tek!

100%

0%

Ali pravilneje Belopeški jezeri, saj sta samo 2. Ležita pod Mangrtom, na italijanski strani, znani tudi pod imenom “Laghi di Fusine“. Zgornje in spodnje jezero ležita na nadmorski višini skoraj tisoč metrov in sta ledeniškega izvora. Območje je zaščiteno kot narodni park.

Zgornje jezero je globoko 9 metrov, spodnje pa kar 25 metrov. Spodnje jezero se preko podzemne povezave napaja iz zgornjega jezera. Posebnost območja je, da je pozimi to eno najbolj mrzlih krajev v celotni pokrajini Friuli - Venezia Giulia in celo Italije.

Več izčrpnih informacij tukaj.

100%

0%