Vendar mi je preobrazba, ki jo je doživel oddelek sadja in zelenjave, kar všečna. Namesto zgolj postavljenih polic s skromno izbiro dobrin druge kakovosti, se tam sedaj bohoti nekakšen delovni otok (police seveda ostajajo, vendar v nekoliko spremenjeni izvedbi), kjer uslužbenka sproti reže sadje in ga pakira v sadne solate, katerim delajo družbo rezine lubenic na ledu, in celo - paketki tako imenovanega japonskega sushija.

Ker moja radovednost nima meja, sploh ko gre za pokušino nečesa novega ali eksotičnega (čeprav sem se na ta račun že velikokrat “zafrknila” in postajam vedno bolj previdna), je tudi tokrat ta novost pritegnila mojo pozornost. Najprej sem se prepričala, da to ni takšen sushi s surovo ribo, ampak bolj vege varjanta, potem pa paketek - tudi zaradi nepretirane cene - dala v košaro. Cena 1,47 € za 6 koščkov sushija z dodatkom hrena, sojine omake in še nečesa zelenega, filan pa je bil s kumaro in mangom.

Doma smo k mizi sedli trije radovedneži, ki v življenju sushija še nismo poizkusili. Ena radovednica je takoj v usta vtaknila pol tistega zelenega kupčka, druga dva radovedneža pa sva jo samo gledala, kako je nenadoma skočila k pipici in hitela izpirati usta. Dober začetek. Potem je sushi poizkusil drugi radovednež. Zadnja sem bila na vrsti jaz. Sushi sem - kako predrzno! - skoraj secirala in košček za koščkom dala v usta.

Ma kakšen japonski sushi! - Mercator bruhi!

Ta sushi je bila tako nagravžna reč, da v življenju verjetno nisem še česa slabšega jedla. Prisilila sem se, da sem pojedla še en košček - in skoraj spet vse ven vrgla - potem pa nisem o kakšen sushiju hotela niti slišat več. Radovednež se je tudi kremžil in spakoval, prvi radovednici pa je bil nasprotno tako všeč, da je od 6ih pojedla skoraj 3 koščke.

Meni se je sedaj sushi prizameril - in, čeprav mu mogoče delam krivico, se bojim ponovnega srečanja z njim. Najbolj me je zmotil kisli okus riža (kuhajo ga v nekakšnem kisu), saj kisa že sicer ne maram. Verjamem sicer, da je sushi v pristni japonski restavraciji neprimerno boljši od nekakšne Mercator izvedbe, vseeno pa me kis v rižu ne prepriča.

Edini plus, ki ga zaenkrat dam sushiju, je njegov čudovit izgled na krožniku.

vir slike

(Tudi lani sva se v Maroko & na Portugalsko podala ravno v času, ko so se zgodili Železniki, iz Primoštena pa sva “ušla” ravno na začetku velikih požarov).

In tako danes na Siolu preberem o neurju s tornadom na severu Francije. Sicer je omenjeno mesto nekoliko izven območij, ki sva jih midva obiskala, vendar kakšen teden prej, kakšen kilometer manj, in najin (pardon, Insomniacov) šotor bi mogoče dobil krila.

Drugače sva prevozila 4.039 kilometrov v 14 dneh (jaz pa še 336 kilometrov več).

Več v prihodnjih dneh. Zopet se mi piše.

Le Mont Saint Michel - vzrok, da sem silila v Normandijo, namesto v tople kraje

foto (c) Insomniac

Seveda se je zaradi higienskih standardov določenih ukrepov potrebno držati - plastika lepo zadrži morebitne tekočine iz rib ali mesa, prav tako omogoča tehtanje raztresenega sadja in zelenjave. Ravno tako se lahko plastično vrečko večkrat uporabi, pa vendar ni tako trpežna kot platnena nakupovalna vreča - oster rob in večkratna uporaba jo kaj hitro uničita, da je komaj še dobra za vrečo za odpadke. Si predstavljate, da bi navadno plastično nakupovalno vrečko pol leta prenašali naokoli in jo vsakodnevno uporabljali za nakupe, prenašanje knjig in drugih izdelkov?

Sama sem se nenačrtovano sprevrgla v pristašico platnenih nakupovalnih vrečk, vse pa se je začelo z obiskom frizerke, ki mi je kot novoletno reklamno darilo podarila prav to - platneno nakupovalno vrečko. Najprej nisem čisto vedela, kaj bi z njo, saj sem bila tudi sama navajena zlorabljati plastiko, pa sem jo kljub temu vtaknila v torbico - in od takrat me spremlja povsod, saj je neizmerno praktična. Pri hoji ni več nadležnega šumenja plastike v torbici, velika je toliko kot navadna Mercatorjeva vreča, tako da lahko vanjo spravim celoten nakup, ko jo lepo spravim, zasede minimalen prostor. Od kar jo imam, ne kupujem več plastičnih vrečk, niti se ne poslužujem tistih malih, brezplačnih (razen seveda za nakupe sadja in zelenjave). Na ta račun sem ohranila marsikateri cent v denarnici, pa tudi okolje, v katerem živim in mogoče celo kakšega tjuljna.

Zato z veseljem pozdravljam Kampanjo za uporabo vrečk iz papirja, blaga ali platna v trgovinah, saj so takšne vrečke praktične, lične in okolju prijazne (če se vrečka strga se jo lahko še vedno uporabi kot krpo za čiščenje). Na strani ne spreglejte tudi zgovorne PowerPoint predstavitve.

Pride ženska k zdravniku… tako bi se lahko začela čisto preprosta šala. Vendar je knjiga vse prej, kot to. Nizozemski pisatelj Kluun je izgubil ženo, v knjigi pa “popisuje tragično izkušnjo z obilo humorja in brez lažne sentimentalnosti”.

Glavnega junaka, Stijna, bi skozi večino zgodbe najraje zgrabili za ovratnik, ga pošteno stresli in mu po vrh še kakšno prisolili. Je namreč vse prej kot vzoren mož, saj se spopada z monofobijo - strahom pred tem, da bi vedno ostal samo z eno žensko, zato se zapleta v vedno nove ljubezenske afere, medtem ko se njegova žena bori z boleznijo.

Provokativen roman o ljubezni in nezvestobi. Nemiren premislek o življenju in smrti.

In še citat iz knjige:

Prepričana sem namreč - in ne samo zdaj, ko sem bolna - da mora človek, če si v življenju nečesa resnično želi, to tudi storiti. Da moramo uživati vsak dan, saj nikoli ne vemo, kaj nas čaka pozneje.

Najboljši nizozemski roman zadnjih let, dobitnik nagrade Publiek Prize.

Carpe diem.

Moja prelepa, 3 mesece stara, bogato cvetoča in oh in sploh orhideja, ki mi jo je Insomniac (po neštetih namigih) poklonil za 8. marec, gre nekomu v nos.

Drugače si ne morem razlagati brutalnega napada, ki ga je doživela v moji odsotnosti, ko ji je nekdo surovo odtrgal brsteči popek cveta. Tik pred razcvetom. Popek, ki sem ga tako ljubeče in skrbno in navdušeno negovala.

Sedaj je moj ponos končal v košu za smeti.

Maščevanje sledi, takoj ko najdem morilca!

Pogoj: dvorišče pred bivalno enoto

Zaželjeno: odsotnost starejših naseljencev

Primerno za: mularijo

Izvedba: Mulc soseda A naj šiba v hišo soseda B, v prvo nadstropje - v kopalnico.  Muli soseda B, čakata pod oknom na dvorišču. Človek bi v tem trenutku pričakoval kanonado balonov, polnjenih z vodo, ampak to je seveda zamudno. Zato naj mulc soseda A v kopalnici odpre okno, odpre vodo, potegne ročko za tuš do okna (medtem, ko teče voda) in s tušem moči muli soseda B (zraven pa še fasado hiše, okno v spodnjem nadstropju in seveda pol kopalnice), ki vriskata na dvorišču.

Ne vem, zakaj niso enostavno vzeli šlaufa za zalivanje vrta. Tako smo to počeli mi, 15 let nazaj.

Za biskvit:

• 2 jajci
• 100 g sladkorja
• malo ruma
• 50 g moke
• 50 g jedilnega škroba
• 2 žlički pecilnega praška
• kakav v prahu
• malo jagodne marmelade ali čokoladnega namaza

Za kremo:

• 500 g pasirane skute
• 300 g vanilijevega jogurta
• 250 ml smetane
• 100 g sladkorja
• sok 2 limon
• malo češnjevega likerja (po želji)
• 6 listov bele želatine
• sveže jagode in češnje

Priprava:

Loči rumenjake in beljake. Iz beljakov stepi trd sneg. Rumenjakom dodaj 2 žlici vroče vode, jih penasto stepi, dodaj sladkor in rum ter ponovno stepaj. Moko in jedilni škrob zmešaj s pecilnim praškom, ter vse skupaj presej na jajčno peno. Previdno (ročno!) vmešaj, dodaj beljake in na koncu še kakav v prahu.

Tortni pekač obloži s peki papirjem, vanj vlij tekočo zmes in peci pri 170°C približno 25 minut. Pečenemu biskvitu odstrani peki papir in ga ohladi.

Biskvita ne reži, ampak ga celega položi v tortni model. Po vrhu ga na gosto prebodi z zobotrebcem in počasi namoči s kakšnimi 2 dcl vode. Potem ga premaži z marmelado ali čokoladnim namazom (lahko tudi sladki greh). Biskvit objemi s tortnim obročem in obod zaščiti s peki papirjem.

V posodi zmešaj skuto, vanilijev jogurt, sladkor in dodaj stepeno smetano. Namoči želatino v hladni vodi. V lončku segrej sok 2 limon in češnjev liker ter v njem med mešanjem stopi želatino. Sok vlij v skutno zmes in vse skupaj dobro premešaj. Malo kreme namaži po biskvitu.

Operi in očisti jagode ter jih nareži na rezine. Večje rezine rahlo pritisnite ob rob oboda, preostale razporedite poljubno po torti (ali pa pojejte).

Preostalo kremo naložite v model in torto za vsaj 4 ure postavite v hladilnik, da se krema strdi. Nato odstranite tortni obroč in peki papir. Operite češnje in jagode ter jih poljubno razporedite po torti.

Namig: ne bodite skopuški s sadjem (kot kaže spodnja slika), ko boste začeli rezati torto, si ga boste želeli še in še, zato ga kar pogumno naložite (glej prva slika). Po želji lahko posamezne rezine oblijete še s prelivom iz zmečkanih jagod ali s čokoladnim prelivom. Vaja dela mojstra

Trava se prodaja in uživa v posebnih lokalih, ki jim pravijo coffeeshop. Ne morete jih zgrešiti, saj vas nanje mnogokrat opozarja že značilen vonj, ki veje iz njih.

Coffeeshopov je v Amsterdamu ko listja in trave, še posebej so zgoščeni okoli in v rdeči četrti (o tem mogoče več prihodnjič). V njih ne prodajajo alkohola, zato pa si je mogoče s cenika naročiti brezalkoholno pijačo in recimo joint, ki stane okoli 1,50 €. Ali različne količine različnih mešanic trave. Mimogrede, možno je kupiti tudi tale cenik na spodnji sliki in sicer za 10,00 €

Posebnost so tudi razni izdelki z marihuano. V coffeeshopih je mogoče naročiti special cake - tortico z marihuano. En košček biskvitnega testa stane okoli 5,00 €.

Zabavno je bilo videti dedce, ki so prišli v lokal na tortico, ali mularijo pri sosednji mizi, ki so prvič preizkusili joint in se skoraj zadušili No, naj tukaj jasno povem, da sva z Insomniacom iz radovednosti obiskala en takšen lokal in si naročila - čaj (ne special čaj, ampak res samo navaden čaj).

Sicer se lahko razne različice predelane trave kupi kar v trgovinah s spominki. Tam se dobi razne cookije, lizike, bonbončke, posodice za shranjevanje trave in druge s tem povezane izdelke - domišljija res nima meja.

Ravno tako se lahko kupi tudi nore gobice. Spodnje gobice so se nahajale v izložbi (ignorirajte odsev Insomniaca za fotoaparatom), zraven pa je viselo še pojasnilo, kakšne gobice so primerne za različne učinke. Kolumbijske na primer (na sliki) povzročajo - kot piše na listu - močnejše občutke, z zelo močnimi in pogostimi halucinacijami.

Če se boste odpravili v Amsterdam, še opozorilo: pri nas je marihuana prepovedana, zato je nikar ne prinašajte domov!

Vse slike (c) Insomniac

Disclaimer: Ta zapis je nastal samo z namenom predstavitve drugačnih navad in kulture. Nikakor nima namena spodbujati uporabe drog. Avtorica zapisa ne prevzema nikakršne odgovornosti in je proti uživanju drog.

Če si želite ogledati cvetoče tulipane, obiščite Nizozemsko za prvomajske praznike. V tem času država spremeni svojo podobo in se obleče v pisano paleto barv. Cvetoča polja se širijo na vsakem vogalu:

V tem času je tudi možen obisk parka Keukenhof, ki gosti razstavo cvetja. Na ogled je kar 7 milijonov čebulnic, vstopnina za ogled pa znaša 13,50 € (ogled za letos možen samo še do nedelje, naslednje leto pa od 19. marca do 21. maja). Za ogled parka si je priporočljivo vzeti kakšnih 5 ur, seveda pa je možno porabiti tudi poljubno manj oziroma več časa, odvisno od vremena in navdušenosti nad cvetjem.

Streljaj od Amsterdama, v Aalsmeerju, se nahaja borza cvetja (več o tem prihodnjič), kjer poteka trgovanje s cvetjem.

V Amsterdamu pa najdemo tudi plavajočo tržnico cvetja. Tržnice so locirane v manjših hiškah, ki plavajo na vodi, odpirajo pa se na pločnik, od koder dostopajo obiskovalci. Tržnica ponuja številno rezano cvetje, čebulice, rastline, pa tudi spominke in semena konoplje.

S cvetjem, ki vas spremlja na vsakem koraku, se boste res težko uprli skušnjavi, da si ne bi kupili kakšne čebulice tulipanov. Možnosti za nakup so tako v parku Keukenhof (precej drago!), kot tudi na tržnici cvetja (pa tudi še kje). Tu boste za paketek 10 čebulic tulipanov odšteli okoli 2,50 - 3,00 €, izbira barve pa je neomejena: od belih, rdečih, oranžnih in roza pa vse do črnih in celo modrih.

slike (c) Insomniac, brez obdelave

Najbolj obča vrsta vafljev je bodisi posuta s sladkorjem ali polita s čokolado (slika levo). Takšen vafelj vas bo stal okoli 2,00 €. Tisti z več obloge (desno) so smatrani kot sladica in ne hiter prigrizek. Ponavadi so obloženi s smetano ali sladoledom in poljubnim sadjem (jagode, banane,…).

Vsekakor vafljov v Bruslju ne boste mogli zgrešiti, ker jih - tako kot čokoladnice - najdete na vsakem vogalu in še kje vmes. Vaflje prodajajo ulični prodajalci in slaščičarne, ki imajo pogosto poseben prostor za prodajo vafljev, kateri meji na ulico, kjer lahko mimoidoče hitro postrežejo.

Če se znajdete v Bruslju jih morate poizkusiti, priporočam pa vam, da jih vzamete namesto obroka in ne kot posladek po kosilu, ker boste sicer počili. Priporočam tudi, da poizkusite raje desno različico vaflja (jaz je nisem in mi je kar malo žal).

Če jih želi kdo narediti, tukaj in tukaj je recept. Vendar boste za značilno obliko potrebovali poseben pekač za vaflje.