Mlin na veter

V službi naš že nekaj dni pošteno trese. Ob prvem tresljaju smo vsi upravičeno pomislili na najhujše in na to, da zdaj bomo pa tekli.

Vendar se tresenje še en čas ni ustavilo, po krajši pavzi pa se ponovilo. In spet.

Potem smo skozi okno zagledali valjar pri sosedih, kako tepta zemljo.

Tresenje se je po več dnevih ustavilo 5 minut nazaj. Valjar so končno odpeljali. Še dobro, saj ne vem koliko časa bi še uspela prenašati neprostovoljno masažo, hrup in tresenje praktično vsega – od tiskalnika, ekrana, mize do rož in skodelice.

Edit: Osovraženi valjar je nazaj. Zopet nas trese. 

Pol ure pred mojim odmorom za kosilo me sodelavci presenetijo s čisto svežim krofom, za pusta. Ooo, hvala hvala Sem rekla, ga dam na stran in ga pohrustam po kosilu. Pa mi je dišal pod nos in me vabil. Vraga, pol ga je že zmanjakalo, ostala polovica pa je žal že na pol poti v moj želodček.

Jutri pa res na post!

Oguljena fraza ali – žal – še vedno resničnost? Na lastnih izkušnjah lahko povem, da tale izjava še vedno – oz. vedno bolj – drži.

Sem tip človeka, ki na svojo zunanjost v vsakodnevnih situacijah ne da veliko. Kavbojke in teniske so še vedno moji najboljši prijatelji. Potem pa pridejo dnevi, ko…

1. moraš obleči nekaj “priložnosti primernega”
2. se hočeš nekoliko bolj spedenat
3. se preprosto počutiš drugače in to izžarevaš navzven, pa čeprav nisi 100% spedenan, ampak tudi v kavbojkah in teniskah ne.

Frizurca, make up, kiklca in visoke petke, na vrh črn plašček. Potem pa…

• ti taksi ustavi, tudi če ga ne potrebuješ
• osebek na cestninski postaji ti nameni nekoliko daljši pogled, kot je potreben, kljub temu, da zraven tebe sedi tvoj “osebni varnostnik”
• na bencinski črpalki se ti prodajalec med kratko denarno transakcijo izdatno posveti (“tukaj prosim za pin kodo, tukaj vam vračam kartico, tole je potrdilo o transakciji, tole pa račun, najlepša hvala in prijeten večer vam želim”), potem pa tvoj sopotnik opazi, da je kamera kar naenkrat usmerjena direktno v tvoj avtomobil (medtem, ko ti poskušaš manevrirati med čim hitrejšo zamenjavo petk za udobne teniske med vožnjo in slačenjem plašča, za tabo pa tovornjakar živčno pobliskava z lučmi)
• vsi te spoštljivo nagovarjajo (vedno pogosteje slišim “gospa”)

In ravno zato, ker sem pogosteje preprosto napravljena, kot urejena v nulo, tudi opažam, kako drugače te ljudje dojemajo, ko si nekoliko bolj poslovno ali slavnostno oblečen. Ko si v teniskah in udobnem puloverju, ni o “gospa” ne duha ne sluha. Razen obveznega “prosim” in “hvala” pravzaprav ni nič. Vsi te dojemajo kot a) smrkljo ali b) študentko brez prebite pare.

Zakaj takšna razlika v obravnavanju ljudi ali celo strank, npr. v marketu? Zato, ker imam na sebi plašč, kiklco in petke? Ker sem namazana? Če iz torbice potegnem denarnico, je enaka, ne glede na to, kaj imam oblečeno. Če nekaj kupim, sem tvoja stranka, zakaj me potem drugače obravnavaš, če izgledam poslovna ženska in ne študentka? Denarja imam isto, le da ti tega ne veš. Če me vidiš v poslovni obleki, sklepaš, da sem starejša, na položaju (?), bogatejša, odrasla oseba z redno službo in rednimi prihodki. Kaj pa če blefiram? Kaj če se z obleko izdajam za nekoga, ki sploh nisem? Ti tega seveda ne moreš vedet. Vidiš mojo obleko, mojo zunanjost in po moji urejenosti sklepaš, kakšen človek sem.

Včasih me izdatno zabava takšno obnašanje, ko me ljudje vidijo vso zrihtano in se mi izdatno posvetijo. Potem se smejim, ko se z dragim pogovarjava o tem, kaj je kdo naredil, on pa me heca, da vse samo zato, ker sem tako zrihtana

Ali ste tudi sami opazili razlike v obnašanju drugih do vas, ko ste nekoliko bolj urejeni? Vas to moti, zabava? Ali vas preprosto niti ne zanima?

Tale post je nastal pod vplivom včerajšnjega srečanja. Še vedno sem nekoliko šokirana in prijetno presenečena Jebatga, tud taki, za katere si nikol ne bi mislu, te lahko presenetijo, da ostaneš z odprtimi usti

Torej, dejstvo je tako. Stara sem 24 let (omg, če to napišem zveni več, kot če rečem) in večina mojih prijateljic, znank tudi. Tam nekje. Od lanskega leta beležimo baby boom. Moje prijateljice dobro skrbijo za nataliteto Slovenije , čeprav jih večina med njimi niti pomisli ne na poroko. Ali diplomiranje, če smo že pri tem Vse so v resnih partnerskih zvezah (in dragi sodelavci, ki me fehtate, naj vam zrihtam kakšno prijateljico – too late) in srečne kot še nikoli (lepo se sliši, a ne? ).

(več …)

Ker danes piha občasna burja in je veter premočan za obratovanje mlina, ne bom nič pisala.

Ne bom napisala, da sem na moj drugi ta zaresni delovni dan prišla z novo frizuro in da so vsi sodelavci to tudi opazili! Verjetno zato, ker sem pri frizerki pustila 3/4 mojih las (iz katerih bi komot lahko naredili en pouštrček). Pol pa sodelavec pribije, da se mu zdi, da imam nekoliko temnejšo barvo (in ne, da imam po novem kratke lase). Mislim, fantje so čudni. Če jaz slučajno spregledam, da so si postrigli 5 milimetrov svojih že tako kratkih las, igrajo užaljenost, njim je pa “opravičeno” da ne opazijo nove frizure, ker “fantje pač takih stvari ne opazijo”.

Ne, nisem se razburila. Ni moja krivda, če imajo fantki gen, ki jim onemogoča zaznavanje sprememb na ženski zunanjosti. In gen, zaradi katerega ženski glas zaznavajo kot motnjo, šum v ozadju… kot zvok radijskega sprejemnika. Je, ampak ga ni. “Čveka, ampak jaz tega ne slišim”. Zelo prikladno, moram priznat.

V službi, kjer sem obkrožena z osebki moškega spola, sem se morala naučiti taktičnega sporazumevanja, če sem hotela zvedeti kakšno informacijo. Vprašanja v smislu “Mi prosim poveš to pa to?” ne delujejo. Lahko jih ponavljaš cel dan, pa te naslovnik ne bo zaznal. Pa tudi če sedi čisto nasproti tebe. Deluje pa, če to izvedeš tako, da se najprej zadereš naslovnikovo ime: “ŠEF!!” pol pa lahko umirjeno nadaljuješ z vprašanjem: “Mi prosim poveš to pa to?” in odgovor dobiš serviran v 2 sekundah. Deluje, preverjeno. S tem ko se zadereš naslovnikovo ime namreč vzbudiš njegovo pozornost (“Kaj se pa ta dere?”), ko pa imaš njegovo pozornost, si na konju.

Da se razumemo, posplošujem. Ni nujno, da so (ste) vsi fantje isti. Obstajajo tudi izjeme, ki obvladajo komuniciranje z ženskami in si včasih celo zapomnejo pomembne datume. Ampak so približno tako redki kot sibirski tigri. Ogrožena vrsta.

P.S.: namen tega prispevka ni začenjanje nove vojne med fantki in punčkami. Neizpodbitno dejstvo je, da smo si različni. In dokler bomo oboji na istem planetu, se bodo vedno kresale iskrice. Kljub temu, ali pa mogoče ravno zaradi tega, pa vas je (fante, dečke, dedce) fajn imet zraven. Sploh, ko je potrebno eliminirati grdega pajka ali popraviti računalnik Z vami ne gre, brez vas pa tudi ne

P.S.2: ta prispevek objavljam po 9. uri. En fantek že ve, zakaj

Od danes naprej sem prvič redno zaposlena s polnim delavnikom za nedoločen čas, in sicer v podjetju, kjer sem študentsko in pogodbeno delala zadnje 2,5 leti.

In kaj se mi s tem spremeni? Marsikaj.

Od danes naprej lahko zaprosim za kredit. Lahko si pridobim tudi kreditno kartico. Obveznega zavarovanja mi ni potrebno več plačevati. Imam pa na voljo omejeno število dni dopusta, ki ga naslednje pol leta tako ali tako ne morem koristiti, ampak ga lahko koristim šele od marca naprej. Teh 6-ali-koliko dni dopusta, kolikor jih imam do konec leta 2007, “moram” porabiti do junija naslednje leto, sicer mi propade. Kar me napeljuje k naslednji misli: Kam bi lahko šla takrat pohajat?

Mlin bo tako v naslednjih mesecih nemoteno obratoval brez večjih prekinitev. Žal, saj bi precej pasalo it na kakšen dopust.

No, pa da se vrnem k (ne)ugodnostim redne zaposlitve. Začne mi teči delovna doba. Skoraj imam že 1 dan delovne dobe za sabo. Lahko bi jih imela že 1 dan in 2,5 leti, ampak življenje ni vedno pravično. Sploh če si študent. Itak pa, če bo šlo tako naprej, svoje pokojnine še videla ne bom. Ali bom pri 80-ih spustila dušo na delovnem mestu, medtem ko se bom s špegli debeline 2,35 cm poskusila prebiti skozi kak sehr pomemben dokument, ali pa me bo prej kaj drugega pobralo. Ampak to je že druga tema.

Prvič bom dobila plačane tudi stroške malice, prevoza na delo pa ne, ker imam to srečo, da je pisarna locirana preblizu bivališču, zato prevoza na delo v bistvu sploh ne potrebujem.

Z zaposlitvijo pridejo tudi nove odgovornosti in nove delovne naloge. Po novem sem dolžna “oglašati se na telefon”. Ja, točno to piše v moji pogodbi o zaposlitvi. V primeru tečnih strank in slabe volje šefov sem torej dolžna oglasiti se na telefon in prestreči kletvice in zmerjanja in tečnarjenje.

Bistvo je … v bistvu bistva ni. Zaposlena sem. In kljub vsemu tečnarjenju in pizdekanju mi zgleda to tudi paše, sicer ne bi vztrajala na tem delovnem mestu in v tem podjetju že 2,5 leti in 1 dan.