Mlin na veter

Čeprav se je prejšnji teden uradno začela pomlad, čeprav sta mandljevec in marelica že odcvetela, in čeprav sem še prejšnji teden naokoli že skakala v pomladnih oblačilih, sem zopet prisiljena v plašč in bundo.

Sobotne snežne padavine so me dobile na cesti. Vožnja v snegu pa je bila - vsaj spočetka - katastrofa, kot se za Primorko spodobi. Do Loma sem z 80 km/h komaj pricijazila in to s trdim vratom in polnim mehurjem zaradi živcev. Kratek oddih, pogled na zasneženo pokrajino in svet je bil takoj spet lepši. Cesta tudi. Sneg se ni prijemal, veliko pa so pripomogle tudi zimske gume, ki sem jih v zimskih razmerah potrebovala prvič v treh letih.

Kot sem že pisala so vremenske razmere v Vipavski dolini čisto nasprotje celotni Sloveniji. Tudi tokrat je bilo tako, saj na Goriškem, razen par kapelj dežja, vikend ni postregel z nobenimi presenečenji. In medtem, ko so se domači z zavistjo ozirali na pobočja Sabotina in Svete gore, ki jih je sneg začuda celo pobelil, sem sama imela s snegom malce več dela:

V Vipavi so padle prve snežinke, ki jih je sicer prinesla vedno-prisotna-burja. Po Rebrnicah se je sneg vsipal skladno s sunki vetra. Takoj za cestninsko postajo Nanos, pa se je pričela zimska pravljica (ali nočna mora, odvisno za koga), ki se je v okolici Logatca spremenila v zimsko idilo.

Zdaj sem končno krščena tudi v vožnji v snežnem metežu. Po sedmih letih in ničkoliko prevoženih kilometrih.

Za evidenco: v Novi Gorici je kratko neurje v torek 25. marca postreglo s snežnim metežem. Sneg (prvi in najbrž tudi edini to sezono) se je topil kar sproti, čez 10 minut pa je že sijalo sonce. 

0%

0%