Mlin na veter

Odkar se je naše podjetje preselilo na novo lokacijo, traja moja pot domov nekako 5 minut. Peš. Kaj vse se ti lahko zgodi v petih minutah? Odvisno, koliko si pozoren na okolico.

Danes je bilo še posebej pestro. Prečkala sem nezavarovan železniški prehod ob utripajočih lučeh, ki opozarjajo na prihod vlaka, ker sem ga čakala približno minuto in ga ni bilo od nikjer. Pa sem stekla čez progo, in ko sem bila čez, je pripeljal izza ovinka. Bil je potniški vlak. Takrat je name zalajal pes.

Na pločniku se mi je na pot postavila mečkačica, stara ženička, ki je hodila točno po sredini pločnika, da nisem mogla ne levo ne desno je prehiteti. Nekako mi je uspelo izvesti manuver med njo in drevesom, da sem končno lahko šla naprej, še med prehitevanjem pa se mi nemarnica ni niti za ped umaknila.
Nato sem šla mimo cvetličarne, kjer sta dve (ne ena, kar dve!) zdolgočaseni prodajalki sloneli na pultu in buljili skozi okno. Imelo me je, da bi vstopila in kupila rožo, že samo zato, da ne bosta tako grozno zdolgočaseni.

Obiskala sem pošto in oddala dnevno dozo korespondence. Ko sem stopila ven, me je na prehodu za pešce (ko sem pravilno prečkala cesto), skoraj zbil voznik, ki očitno ne bi smel imeli vozniškega dovoljenja, saj zna preveriti samo, ali je prosta cesta na njegovi levi, ne pa tudi desni strani. Na srečo sem nekako predvidela, da je voznik bumbar, se zaustavila sredi ceste, ravno ko je sunkovito stopil na bremzo in ga zelo grdo pogledala.

Potem je uletela mimo policija na nujni vožnji. Sirena je tako zavijala, da mi je šlo skozi ušesa. Minuto kasneje je sledil rešilec.

In potem se naslednje 2 minuti ni zgodilo popolnoma nič. Samo hodila sem.

0%

0%