Mlin na veter

Čeprav se na uradno testiranje še nisem napotila, sem po enem mesecu prepričana, da gre res za alergijo na mleko, oz. na mlečne beljakovine (ne sumim laktoze, saj so za občutljivost na laktozo značilni drugačni znaki, ne dermatitis). Izpuščaji so izginili, nič več me ne srbi koža, niti ne potrebujem več kreme, ki bi ublažila srbenje. Priti do te točke pa ni bilo enostavno.

Takoj po novem letu sem imela test, ko sem zaužila mlečne izdelke - reakcija je bila takojšnja. Potrebovala sem dobra 2 tedna, da se mi je vzpostavilo normalno stanje. Zdi se mi, da dlje kot sem brez mlečnih izdelkov, hujša je reakcija, ko nato zaužijem nekaj mlečnega. Pa to ni nujno mleko ali mlečni izdelek. Presenečeni bi bili, če bi se poglobili v sestavine hrane, ki jo kupujemo.

Tako je po novem nakupovanje postalo avantura: v trgovini potrebujem precej več časa, da naberem izdelke, saj moram za vsak izdelek (dokler se pač ne navadim, kaj je dovoljeno in kaj ne) prebrati deklaracijo. Prav tako kupim precej manj, ampak zapravim več denarja zaradi sojinih in drugih rastlinskih izdelkov. Odpadli so vsi mlečni izdelki iz hladilnika, piškoti in druge sladkarije (navadno so ali z maslom ali z mlečno čokolado), čokolade, paštete, omake z raznimi siri ali smetano, masleni kruh, listnato testo,… Za vsak izdelek moram premisliti, če vsebuje karkoli mlečnega (mleko v prahu, sirotka, smetana, skuta, sir, maslo ….) in nato še prebrati deklaracijo - po tem pa večina izdelkov roma nazaj na polico.

Prehranjevanje je začasno - dokler ne naštudiram novega jedilnika - enolično. Tudi, ko sem na obisku doma, je kuhanje prilagojeno mojim potrebam, večja težava je prehranjevanje zunaj, saj nikoli ne veš, kdaj bodo omako zgostili s smetano ali zrezek spekli na maslu.

Čeprav sem se nad sojinim in riževim mlekom vedno zmrdovala, ko jih je kupovala moja mama, sem sedaj tiho in hvaležna, da sploh obstajata. Sirovih nadomestkov še vedno nisem našla - razen tofuja, ki pa ni priročen za kakšno pico ali toast prav tako pa ga ne potrebujem za nadomestek mesu, saj nisem vegetarijanka. Sem pa dobila sojino in riževo smetano za kuhanje (ni še preizkušeno), sojino mleko (s čokolado je kot puding ), sojine pudinge in druge izdelke, s katerimi me predvsem zalaga mama, ker jih kupuje v namenski trgovini v Italiji. Ponudba v naših supermarketih je pač borna.

Tako do nadaljnega ne uživam ne mleka ne mlečnih izdelkov in niti ne izdelkov, ki vsebujejo kaj več kot samo sledi mleka ali mlečnih belajkovin. Meni takšna dieta pomaga, po uradnem testiranju pa bom bolje vedela, kako in kaj za naprej. Pogrešam probiotični jogurt, skuto in sir. Ampak nič od tega ni vredno neznosnega srbenja.

Tale novička je za vse, ki ste - kot jaz - knjižni molji in vam knjig ni nikoli dovolj. Vsi dobro vemo, da je slovenska ponudba knjig sicer zadovoljiva, vendar krepko poseže v denarnico. Če vam literatura v angleščini in nakup preko spleta ne delata težav, potem vam priporočam ogled strani The Book Depository. Knjige ponujajo po res ugodnih cenah, ki so morda nekoliko višje od Amazona, zato pa vam ne zaračunajo niti centa poštnine in - najlepše od vsega - brezplačno pošiljajo tudi v Slovenijo. Ko si ogledate knjigo s ceno npr. 9,00 EUR in jo date v košarico, bo njena cena še vedno 9,00 EUR, brez skritih stroškov in preračunavanja.

Če za Amazon velja, da se zaradi poštnine - in pri nakupu iz ZDA še carine - splača nakup večje količine knjig hkrati, pri Book Depository tega ni - naročite lahko tudi samo eno knjigo. Ker so locirani v Veliki Britaniji, odpadejo tudi stroški carine, dostava pa je precej hitra - knjigo sem dobila tudi v samo 2h dneh od datuma plačila.

Mene so prepričali in pri njih sem kupila že precej knjig (predvsem na temo šiviljstva, ker se v Sloveniji dobi bore malo), zagotovo jih bom pa še več

Preizkusite!

Khm khm.

Za odsotnost z bloga, razen čiste lenobe, ni razlogov. Včasih se mi piše, potem pa dolgo ne. Tako danes sedim za svojo mizo, srkam kavo, skozi okno opazujem sneženje in nimam čisto nič pametnega povedati.

Preteklo leto je bilo zame v marsičem prelomno. Marsikdo mogoče ne ve, ampak skoraj natanko leto dni nazaj sem se, pri -12 stopinjah celzija, selila iz rodne Goriške v belo prestolnico. Sedaj že leto dni živim v bornih 35 kvadratih v drugem nadstropju stanovanjskega bloka. Prostorno hišo z velikim vrtom, veliko kopalnico, veliko kuhinjo in vsem kar spada zraven, sem zamenjala za mišjo luknjo za katero plačujem seveda odločno preveč denarja. Ampak je bila moja odločitev. Ptiček je poletel iz gnezda in tokrat ne iz študijskih razlogov. Za mastne denarce imam sedaj svoj mir, svojo svobodo, svoje odločitve, skratka sem samosvoja

V preteklem letu sem imela tudi svoje krize - krizo v službi, ko je polovica zaposlenih odšla, ko sem ostala brez pomočnice in sem cele vikende preživela v matični enoti in opravljala delo, ki že lep čas ni bilo več moje in ki ga sedaj ni imel kdo opravljati - in vendar je moralo biti narejeno. V preteklem letu sem tudi dobila novo sodelavko, ki se je izkazala za čudež v pravem pomenu besede - vrgli smo jo v razburkano morje in ona je takoj zaplavala. Za njo sem še danes hvaležna in resnično upam, da bo dolgo z nami.

Sedaj se posel pobira. Mi gremo naprej. V spremenjeni strukturi, z novimi sodelavci, rahlo ranjeni ampak z bogatimi in neprecenljivimi izkušnjami. Na napakah se učimo. Sedaj smo pametnejši in močnejši kot kdajkoli. In ravno te dni odpiramo novo poglavje v našem poslovanju, jaz pa prevzemam nove odgovornosti in prepuščam svoje obveznosti drugim.

Mogoče je bil kriv stres, mogoče kaj drugega, ampak v preteklem letu sem fasala tudi nadležno alergijo, za katero veliko časa nisem prepoznala krivca. In sedaj vem, da moram MLEKO in vse mlečne izdelke pustiti za seboj in se naučiti živeti brez njih - do nadaljnega. Je težko, ampak ne nemogoče. Predvsem me moti omejenost v prehrani, saj je zame trenutno prepovedano vse, kar vsebuje mleko, maslo, smetano, sir, skuto, jogurt in podobno. Se pravi nič več lazanje, pice, mlečne čokolade, sirovega bureka, sladoleda, smetanove omake, jogurtovih in skutinih sladic, kapučina, vročega kakava, pire krompirja,… same dobrote, ki pa niso vredne nadležnih izpuščajev in srbenja. Pogrešala jih bom (predvsem jogurte, pico in čokolado), vendar verjamem, da bom uspela naglumiti zadovoljive nadomestke brez mlečnih sestavin. Alergija pa ima tudi svojo dobro stran - seveda sem v preteklih 14 dneh, od kar sem začela z dieto, kljub praznikom in polnim mizam, shujšala in iz dneva v dan me je manj Nameravam tudi na uradno testiranje, da vidim, ali je kriva laktoza, ali goveje beljakovine ali kaj drugega. Do takrat pa bom držala dieto, ki mi očitno pomaga, saj me nič več ne srbi, izpuščajev pa je iz dneva v dan manj.

Lani sem, čisto po naključju, odkrila tudi nov konjiček, o katerem sem na blogu že pisala. Šivanje gre, vedno bolje, pravzaprav, čeprav zaradi pomanjkanja časa - in predvsem zato, ker ne želim s šivalnim strojem v bloku ropotati v večernih urah - ne šivam toliko, kot bi si želela. Za novoletna darila sem iz trpežnega in pisanega Ikeinega blaga vsem sešila lušne (ekološke) nakupovalne vrečke, ki jih tudi sama redno uporabljam. Letos pa se nameravam spoprijeti s šivanjem oblačil

Tudi potovanja v letošnjem letu bodo. Destinacij ne bom razkrivala, da ne bodo načrti padli v vodo, se pa prvega potovanja že zdaj neizmerno veselim, čeprav ni še nič zagotovljeno Poleti pa mogoče ponovno Ligurija ali celo Provansa? Kdo ve

Skratka, veselim se prihajajočega leta in izzivov na poti.

Pretekli vikend sem končno dočakala moj prvi obisk Ikea prodajalne. Čeprav sem se zavedala, da zaradi slovenskega praznika in nove prodajalne lahko pričakujem naval obiskovalcev, vseeno nisem bila pripravljena na TOLIKO ljudi - ko se skoraj ni bilo mogoče obrniti, bognedaj iti v nasprotno smer od toka ljudi. Slovenci, Italijani, Avstrijci in Hrvati - vsi prijatelji v Ikei.

Čeprav nisem planirala nakupov, sem takoj, ko sem stopila skozi vhod vedela, da bom zagotovo kaj kupila - ob pestri izbiri cenovno ugodnih artiklov, to sploh ne preseneča. Presenetila pa me je neverjetna organiziranost in razpoložljivost osebja, ko si nekoga za informacije našel na vsakem vogalu (in ne kot v naših Merkur, Obi in podobno, ko se osebje raje skrije).

V Ikei sem preživela neverjetnih 5 ur, pa sem se samo nekoliko sprehodila po njej in se samo vsake toliko zadržala pri izdelkih. Še največ časa (15 minut?) sem zapravila pri metražnem blagu, kjer si lahko človek sam postreže, izmeri, odreže in stehta blago.

No, zapravila sem 40 eur, domov pa prinesla 3 zaboje za shranjevanje s pokrovi, 2 stekleni posodi, 4 kuhinjske krpe, 2 metra tekstila, 2 vzglavnika in 3-delni komplet inox posode. Fascinantno! Pri tem so mi seveda pozabili računati 1 meter tekstila ali 4,99 EUR (ker sem na eno vrečko prilepila 2 etiketi s ceno, eno poleg druge).

Po drugi strani pa so moji mami pozabili računati za kar 50 EUR izdelkov! Kako je do tega prišlo mi še sedaj ni jasno, saj sva prodajalko ves čas opazovali in videli, da so vsi izdelki šli čez trak in vse je prodajalka tudi s pištolco prebrala.

Torej pohitite vsi v Ikeo Villesse … do nadaljnega svoje izdelke kar podarjajo Šalo na stran, moram priznati, da sem z izdelki zaenkrat več kot zadovoljna in ob prvi priliki načrtujem nov nakupovalni dan.

Še nekaj - v Ikei so dobrodošli tudi pasji družabniki. Tako so se ob našem obisku v prodajalni sprehajali številni psi (predvsem manjše pasme), veliko pa je bilo tudi lužic na tleh Zato ob morebitnem obisku le poglejte vsake toliko tudi pod čevlje in bodite pozorni, kje stopate

Dekico sem prejšnji teden le uspela dokončati in jo ta vikend tudi dostavila novi lastnici - naši kužiki. Tako zdaj krasi pasjo kletko:

Čeprav  sem ga pri prešitju nekoliko polomila - prvič je le prvič - je končni izdelek izpadel skrajno lušno. Brez da bi to vedela, sem uganila tudi mero kletke, saj je bila dekica sprva namenjena pokrivanju kužke v mrzlih mesecih (je pač zmrzljive sorte ) Tudi nova lastnica je nad dekico navdušena:

“Proč, to je moja dekica,” pravi

Čeprav sem se sprva namenila objaviti obsežno foto reportažo, me je lastna lenoba zafrknila, ker sem se v zadnjem hipu odločila vzeti s seboj lažjega Pentaxa s praznimi baterijami namesto večjega in nafilanega Canona. Da so baterije prazne sem seveda zvedela šele po prihodu na prizorišče, kjer je mašina umrla takoj po tem posnetku, rezervnih baterij pa seveda nisem prinesla.

Tako, ta posnetek praznega prizorišča v jutranjih urah je edini, ki ga imam. Maraton pa je bil krasen. Usmililo se nas je celo vreme in potem, ko smo zveste navijačice pospremile (pol)maratonce na dolgo pot, smo se odpravile na kofetkanje ob Ljubljanico, nato pa jih ob prihodu pričakale z navdušenim ploskanjem in navijanjem.

Krasni so bili, VSI! Najbolj pa seveda naš polmaratonec, ki je odlično odtekel svojih 21 km

Po šiviljskem uspehu s prtom, sem ta teden začela z novim projektom. Ker me je nek dogodek, o katerem bom najbrž še pisala, saj postaja vse skupaj že rahlo absurdno, močno razburil in sem domov prišla z izrazito željo po uničevanju stvari (kar pa seveda ni dobro za hišni inventar), sem odvečno energijo raje preusmerila v tkanino… vsedla sem se za šivalni stroj in začela šivati enostavno dekico za našo kužiko (tudi če se projekt zalomi, veliko škode ne bo - prej ali slej bo pes dekico itak raztrgal ). Takole je nastajala v večernih urah:

Zdaj pa čaka na dokončanje:

Zašiti moram še odprti kos roba (trenutno je zabuckan), skozi katerega sem dekico obrnila, in dekico čez in čez prešiti, da ne bo blago opletalo.

Četudi je to moj prvi resni projekt, mi je dekica tako všeč, da bi jo najraje zase obdržala in že razmišljam, kako bom zašila še eno dekico - večjo

Aja še stroški: dekica velikosti 75 x 100 cm, stroški blaga: okoli 7 eurov. Slika končnega izdelka sledi.

Čeprav sem o porovi juhci že pisala, ne morem kaj, da ne bi objavila še teh dveh fotk z nekoliko prirejenim receptom:

• 2 pora
• nekaj manjših krompirjev
• 1 čebula
• 3 stroke česna
• voda
• začimbe: sol, poper, rdeča paprika, peteršilj
• žlička kisle smetane na krožnik

Postopek ostaja isti… produkt načeloma tudi. Idealna juhica za mrzle in deževne dni.

Seznam mojih kvazi hobijev je dolg: rada počnem veliko stvari, posledično pa v nobeni stvari nisem zares dobra Rada npr. pečem in kuham, kolesarim, fotografiram, potujem, berem knjige, včasih sem celo izdelovala spletne strani in igrala kitaro (danes so od tega znanja ostali bolj spomini),… in zdaj imam nov konjiček, ki me počasi osvaja:

Nekega dne me je zagrabilo, kar naenkrat: jaz bom šivala Od kje ideja? Ne vem. Kot da bi se zjutraj zbudila s to zamislijo.

V roku nekaj dni sem nabavila šivalni stroj, čeprav ga še v življenju nisem zares uporabila (poskusi 10 letnega dekletca, ki jo je mama želela naučiti šivati, ko ona tega ni želela, ne štejejo). Potem sem si nagrabila nekaj tuje literature, ker se v slovenščini nič ne dobi, kar pa obstaja je staro vsaj 20 let.

In potem sem se vsedla za šivalni stroj in nekaj dni samo študirala, kako je sestavljen, kako se vstavi sukanec v spodnji kolut, kako se navije sukanec na kolut, kako se naredi šiv nazaj… in šivala na navaden papir, da sem se navadila delati kolikor toliko ravne šive:

In potem, nekaj tednov kasneje (vmes je bil dopust in pomanjkanje časa), prvi projekt: en prt, ki sem ga po pomoti kupila precej prevelikega sem razrezala in iz njega naredila 2 manjša prta, ki sedaj lepo sedeta na mizo (glej prvo sliko). V bistvu je bilo potrebno samo en rob na vsakem prtu zarobit.

In po uspehu prvega izdelka se sedaj podajam na pot novih in novih projektov

Oktober se približuje koncu in kar nekoliko z nostalgijo se spominjam preteklih let, ko me ob tem času še ni svinjsko zeblo, ko še nisem potrebovala plašča ali bunde in ko zjutraj prav gotovo še nisem potrebovala tega:

Tople copatke so vedno rezervirane za mrzle zimske mesece. Jutra v Ljubljani pa so drugačna od juter v Gorici. Čeprav imamo z vremenom te dni srečo, saj ni megle in začne sonček greti ravno, ko se prebujajo zaspane oči.

Dobro jutro.